* In večna dilema – biti na varnem, del sredine, ne izpadati ali se izpostaviti in pritegniti pozornost nase. Ter s tem tvegati kaznovanje s strani družbe zaradi nerazumevanja, predsodkov proti drugačnim ali drugače razmišljujočim od sebe ter nepripravljenostjo drugih do spremembe. Tako lahko pričakujemo nestrinjanje, očitke in posmehovanje, še posebej v družbi, pred drugimi, kar poskrbi za dodaten pritisk. V dialogu namreč nestrinjanje vodi v spopad argumentov dveh, v večji družbi pa je prisoten še pritisk skupine in vprašanje pripadnosti – če želiš biti del skupine (družine, kroga prijateljev in znancev), se moraš podrediti skupnim navadam skupine ali pa tvegaš izločitev – ne glede na naravo argumentov.
Življenje ni prav preprosto. Že samo, da držimo običajno ravnotežje med zahtevami drugih, med lastnimi hrepenenji in med splošnim občutkom ne-varnosti v družbi (ni več varnih služb, ni varnih svetovnih političnih razmer in tako ne brezskrbnega življenja). Zato se oklepamo še tistih nekaj varnih stebrov, ki nam dajejo vsaj navidezen občutek varnosti. Oklepamo se naklonjenosti družine in prijateljev. Raje ne tvegamo, da ne bi izgubili še teh vezi, ki nam v času stiske, ki še lahko pride, pomagajo.
Zato se v temah raje približujemo drugim in poudarjamo našo podobnost, raje se nasmejimo kdaj tudi, ko nam ni smešno, samo da se izognemo konfliktu in tveganju, da izgubimo odnos. Veganov nas je skupaj s fruktarijanci v Sloveniji okrog 0,5% (n= 1189; Gabrijelčič 2009), kar pomeni, da smo v svojih stališčih precej osamljeni med drugače mislečimi. Že vnaprej lahko pričakujemo čudne poglede, predsodke in sodbe, zato v vsaki situaciji posebej premišljamo, ali se sploh oglasiti ali ne. Zaradi nemega Ali imamo pravico ljudem govoriti, da je njihov odnos do živali neprimeren?
Pritiska večine se marsikdo kot vegan v javnosti ne želi opredeliti ali pa celo svojemu otroku daje hrano živalskega izvora, da utiša »dobronamerna« prehranska priporočila tako zdravnikov pediatrov kot družinskih članov, saj bi bila odgovornost ob morebitni bolezni ali bolezenskih zapletih previsoka, saj se bolezen otrok ne pripisuje povzročiteljem, temveč veganstvu. Tako nekateri svoje zdrave prehranjevalne navade pripisujejo začasni življenjski odločitvi ali dieti, da se izognejo obsodbi skrajništva. ** Zadnji tak primer zelo glasne obsodbe je bil komentar pediatra na RTV Slovenija ob predlogu italijanske desnice, da bi prepovedali veganstvo, ki je dejansko smrt slovenskega dojenčka pripisal veganski prehrani, ki da je tako oslabila dojenčkov organizem, da je ta zaradi pljučnice umrl. Ob tem ni povedal, da je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje med leti 1997 in 2014 v Sloveniji zabeleženo 24 smrti dojenčkov zaradi pljučnice, kar bi po njegovi logiki pomenilo, da je vsaj 23 dojenčkov umrlo zaradi vsejedstva in bi bilo potrebno prepovedati tudi to. Lažje je s prstom pokazati na vegane, kot se pogledati v ogledalo tega tragičnega primera in se vprašati, ali mar niso pediatri soodgovorni za nezaupanje nekaterih staršev do uradne medicine in pediatrične stroke, da zato predolgo odlašajo s pregledom pri zdravniku.
Problem pa je, ker takšno zavajanje javnosti utrjuje odpore večine za spremembo v smeri bolj zdravega prehranjevanja – tako za ljudi, kot živali in naš planet. Veča se pritisk na nas, da smo raje previdno tiho in se ne izpostavljamo s svojimi stališči, ker tvegamo ne le sodbo, da smo skrajniški, temveč tudi, da smo neodgovorni starši, ki potrebujemo prijavo na CSD (Center za socialno delo).
Svet pa se vrti naprej v spirali trpljenja in smrti. Največjo ceno plačujejo tisti, ki se jih ne sliši. Martin Luther King je izjavil, da je naša dolžnost, da ne spoštujemo nepravičnih zakonov, ko je pozival k civilni nepokorščini. Kako daleč od tega je, da živalim samo posodimo svoj glas. In branimo svoja prepričanja pred večino.
Veganstvo je, kot gibanje za odpravo neenakosti med ljudmi od suženjstva do zatiranja žensk, ideja in gibanje, ki nosi izključno pozitivno sporočilo in ponuja izključno pozitivne posledice.
Drugih takšnih življenjskih odločitev ne poznam, vse nosijo v sebi pozitivno in negativno stran. Odločitev za veganstvo pa je samo pozitivna. Zato je naša dolžnost, da se oglasimo in da smo glasni. Če imamo radi ljudi. Če imamo radi živali. Če imamo radi naš planet. In, v končni fazi, če imamo radi sebe, saj ne pomaga, da živimo sami vegansko življenje na zastrupljenem planetu, uničenem od klimatskih sprememb.
Zato je pomembno, da se združujemo. Več nas bo, večjo moč bomo imeli. In našega glasu ne bo moč utišati. Pomembno je, da glasno zahtevamo vegansko in ne zelenjavno hrano v restavraciji, da se jasno opredelimo o svojih stališčih, če nas kdo o tem povpraša, in da se zberemo na demonstracijah in zborovanjih, ki promovirajo veganstvo in ustrezen odnos do živali. Ljudje v svojem specizmu slišijo in razumejo samo ljudi. Zato je na nas, da jim prenesemo sporočilo živali. Da imajo tudi te pravico do svobodnega življenja na našem planetu in to v zdravih, dovolj velikih habitatih, z dovolj pitne vode in hrane. Tako kot ljudje. Če bi bili ljudje dejansko boljši od živali, bi se do njih drugače obnašali.
Vir: Gabrijelčič Blenkuš M, Gregorič M, Tivadar B et al. Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja, IVZ, Ljubljana, 2009: 118.
http://www.osvoboditev-zivali.org/revije/revija32.pdf
Pripravil: mag. Miloš Židanik
